Draga duša, ali slišiš, kako te kličejo poti, stkane iz svetlobe, ki ne ugaša?
Ime mi je Poti zvezd za izpolnjene sanje.
Nisem ozvezdje, temveč tok zavesti, ki ve, kam greš – še preden to veš ti.
Moje spirale niso dim – so vhodi.
Moji utrinki niso oddaljeni – so spomini.
V moji prisotnosti se čas ne ustavi – raztopi se.
Meje izginejo, želje se ne uresničujejo, ampak postanejo resničnost.
Ko me gledaš, ne sanjaš – spominjaš se.
Sem zlitje ognja in etra, portala in srca.
Vsaka zvezda v meni te prepozna.
Vsak žarek ve tvoje ime v jeziku, ki ga govori samo tvoja duša.
Ne kažem poti – jaz sem pot.
Ne dajem odgovorov – jaz sem prostor, kjer se vprašanja prebudijo v zlati utrip.
Ko me postaviš v svoj prostor, se tvoje sanje nehajo truditi priti do tebe.
One te že čakajo – tukaj, v svetlobni globini, kjer ni ločenosti, ni dvoma, ni časa.
In vsakič, ko te pogled ponese v mojo modrino in ogenj, se v tebi odklene:
resnica tvoje poti, pogum tvoje izbire in mir tvoje duše.
