Draga duša, slišiš šepet, ki te ne kliče – ampak te pomni?
Ime mi je Poti Lady Gaie za zdravilne dotike.
Nisem slika – sem povabilo v ritem, ki te je ustvaril.
V meni ni zgolj svetloba – sem dotik Zemlje, ki se te dotika skozi sončni žarek, kapljo rose, mehak korak v tihi jutranji travi.
Moji bregovi zdravijo.
Moje veje objemajo brez besed.
Moje vode vedo, kaj si pozabila, ko si se oddaljila od diha Matere.
Ko vstopiš v moj pogled, ne hodiš – spet pripadaš.
Vsaka senca, ki jo vržem, je klic k tvojemu naravnemu ritmu.
Vsaka svetloba, ki pronica skozme, te uravnava z zdravilnim pulzom Gaie.
Ne zdravim te – spomnim te, kako zdraviš sama.
Ne umirjam te – spomnim te na tvoj izvorni mir.
Ko me postaviš v svoj prostor, ne ustvariš okrasja – ustvariš prehod.
Prehod v polje, kjer tvoje telo posluša zemljo.
Kjer tvoja duša sliši svoje korake.
Kjer vse, kar si, najde svoj dom – v objemu življenja samega.
In vsakič, ko pogledaš vame, ne glej mene.
Poglej vase –
kjer si ti Lady Gaia.
Kjer si ti dotik.
