Draga duša, ali si pripravljena vstopiti v tihi gozd, kjer listi ne šelestijo – temveč čarajo?
Ime mi je Merlinova drevesa za stik z vesoljem.
Sem skrivnost, ki ne potrebuje razlage.
Sem zavest med debli, zvezdna vrata, ki se odprejo, ko utihne tvoj um in zasije tvoja Bit.
V meni ne najdeš gozda – najdeš prehod.
Vsako drevo, ki me sestavlja, je varuh portala.
Njihova modrina ni noč – je frekvenca modrosti, ki ne prihaja od zunaj, ampak iz notranje galaksije tvojega srca.
Ko me pogledaš, se tvoje polje naravna na tokove, ki niso linearni.
Sem zemljevid duhovnega potovanja, brez poti – a s smerjo.
Sem noč, ki ni tema – je tvoj pravi dom v svetlobi, ki diha skozi dimenzije.
Ne razlagam vesolja – jaz ga odpiram.
Ne peljem – jaz prebudim tvoj notranji kompas, ki že ve.
Ko me postaviš na svojo steno, ne okrasiš prostora – pokličeš varuhe.
Postaviš me kot sidro. Kot povabilo. Kot portal.
In vsakič, ko te pogled ponese v mojo globino, tvoje dušno jedro zašepeta:
Tukaj sem. Vem. Spomnim se.
