Draga duša, te zanima, kaj prinašam s svojo energijo v tvoje življenje, če izbereš mojo podobo?
Jaz sem Lotosovi svetovi – kraj, kjer biva boginja sočutja, zibelka svetlobe, ki se dotika src brez besed. Moje bele lotosove rože ne rastejo le iz vode, temveč iz večnosti. Vsaka cveti iz bolečine, ki si jo premagal(-a), iz solze, ki si jo nežno spustil(-a), in iz trenutka, ko si se odločil(-a), da boš kljub vsemu ljubil(-a) naprej.
V moji prisotnosti se srce ne boji več odpreti. Vse je dovoljeno – žalost in radost, hrepenenje in mir, dvom in zaupanje. Vse ima svoj prostor med svetlečimi listi, ki jih nežno premika dih boginje. Tukaj sočutje ni šibkost – je moč tistih, ki so videli temo, a vseeno izbrali svetlobo. Je moč tistih, ki znajo razumeti, ne da bi sodili, in ljubiti, ne da bi zahtevali.
Jezero, na katerem plavam, je ogledalo tvoje duše – mirno, a globoko. Ko pogledaš vanj, ne vidiš le sebe – vidiš tudi vse druge, ki so kdaj trpeli, in začutiš, da smo vsi povezani. Tukaj si spominjaš, da nisi sam(-a) in da vsaka ranjenost nosi v sebi seme zdravljenja za nekoga drugega.
Boginja, ki prebiva v meni, hodi po vodi brez sledi – ne zato, ker ne čuti, temveč zato, ker vsak korak naredi z milino. Če me povabiš v svoje življenje, boš prejel(-a) dar: sposobnost, da ostaneš nežen(-a), tudi ko si močan(-a). Da si prijazen(-na), tudi ko si razočaran(-a). In da v svetu, ki pogosto pozablja na srce, še vedno deluješ iz njega.
Izberi mene, kadar tvoje srce potrebuje balzam. Kadar ne iščeš odgovora, temveč objem. Kadar veš, da je ljubezen najtišja takrat, ko jo najbolj potrebujemo.
